Bila sem na večernem delu dogajanja na Zapricah, otvoritev slikarske razstave Rada Dagarina, živopisnih slik na keramiko in les, temu pa je sledil odličen jazz koncert Aleš Rendla Seksteta s pevko Nežo Trobec. Vreme jo je žal malo zagodlo in smo morali biti v dvorani, namesto na dvorišču pred gradom. Ampak vzdušje je na teh koncertih vedno prijetno, dvorana je bila premajhna za vse.

Kot članica sveta Medobčinskega muzeja Kamnik si želim, da muzej deluje dobro in se razvija, da je poln obiskovalcev in vpet v dogajanje v lokalnem okolju. Na tej poti se muzej srečuje z nekaterimi ovirami. Bistvena je nerešena denacionalizacijska zgodba, ki ovira razvoj muzeja. Vse skupaj se vleče na sodiščih in na Ministrstvu za kulturo res že predolgo časa, čeprav smo vsi prepričani, da je mogoča samo ena razsodba, da muzej ostane v občinski lasti. Druga težava je kot vedno denar. V občinskem svetu sem si vsa 4 leta prizadevala, da je proračunski denar namenjen muzeju ostajal vsaj na isti ravni, sedaj pa bo potrebno storiti tudi korak naprej. V naslednjem mandatu občinskega sveta si bomo predstavniki LDS prizadevali, da bo občina Kamnik postopoma povečala delež  financiranja do zakonsko postavljene meje. Država v skladu z Zakonom o varstvu kulturne dediščine preko Ministrstva za kulturo financira 80% vseh sredstev za izvajanje javne državne službe, občina ustanoviteljica in soustanoviteljice pa morajo prispevati preostalih 20%. Občina Kamnik kot ustanoviteljica muzeja in občini Trzin in Komenda kot soustanoviteljici še ne pokrivajo  zneskov v celoti.

 

V LDS-u smo tudi mnenja, da bi si morali prizadevati, da k soustanoviteljstvu muzeja pritegnemo tudi občine Domžale, Moravče, Lukovica in Mengeš. Medobčinski muzej Kamnik jih namreč teritorialno pokriva in pripravlja programe zanje, vendar te občine pokrijejo samo stroške programov, k materialnim stroškom muzeja pa ne prispevajo. V LDS smo prepričani, da bi bilo mogoče s korektnimi pogovori občine pritegniti k sodelovanju, da postanejo soustanoviteljice muzeja in na ta način pridobimo dodatna sredstva za delovanje muzeja.

Na muzejsko poletno noč sem bila tudi v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani. Zanimala me je pred dnevi odprta razstava »Cockta – Pijača vaše in naše mladosti« s podnaslovom » O dediščini slovenskih blagovnih znamk«.  Na razstavi, ki po površini ni zelo velika in je, kot rečeno, v pretežni meri posvečena fenomenu Cockte se med predstavljenimi blagovnimi znamkami pojavita tudi dve, ki pripadata kamniškima podjetjema, podjetje Stol  z najslavnejšim slovenskim stolom Rex ter reklama za izdelke tovarne Titan (tehtnice, mesoreznice, kavni mlinčki…) iz leta 1958 iz revije Tovariš.

 

Tudi industrija nekega kraja in njene blagovne znamke so del zgodovine, ki jo je potrebno ohranjati, predstavljati in interpretirati. Tudi, če podjetje izgine, ne sme izginita dediščina blagovne znamke, ki jo predstavlja. V muzeju na Zapricah je že predstavljen razvoj podjetja Stola in njegovi izdelki. Menim, da bi podobno predstavitev zaslužila še druga kamniška podjetja in njihove blagovne znamke, pa naj bo to Utok, KIK oziroma smodnišnica, Svilanit, Titan in druga, če jih na hitro naštejem le nekaj. Nekatera podjetja so zaprla vrata, druga delajo naprej in sedaj je čas, da ohranimo spomine in predstavimo izdelke. Kamniška industrija ima za seboj zavidanja vredno tradicijo, ki si zasluži obeležje v domačem muzeju. Kot bi moral tudi prostor nositi prepoznaven pečat industrijskih zgodb, bodisi s pomočjo napisa, oznake, kratkega pojasnila ali kako drugače. Zato, ker Kamnik niso samo hribi, lepa narava in staro mestno jedro, to mesto je nastalo in bilo izgrajeno tudi na industriji, ki sega 100 in več let nazaj in predstavlja del naše kulturne dediščine. Prepogosto na ta del svoje zgodovine pozabljamo.