Uvodni nagovor vodje območne izpostave JSKD Kamnik Toneta Ftičarja na 31. Reviji Območnih PZ občin Kamnik in Komenda

Tradicionalna pevska revija, posvečena slovenskemu kulturnemu prazniku, skupaj s številnimi drugimi kulturnimi dogodki v teh dneh nedvomno presega okvire formalnih slovesnosti ob določenem dnevu v koledarju, ob kar se nekateri žal tudi spotaknejo in marsikaj poočitajo; kljub temu, da imajo na račun kulture vsaj dela prost dan.

Tudi sicer, tako rekoč skozi vse leto iz različnih naslovov kulturnega in umetniškega dogajanja v našem ožjem prostoru prihajajo povabila, opozorila, spodbude k različnim kulturnim doživetjem. Iz različnih organizacijskih okvirov, od javnih zavodov do društev in neformalnih skupin ter posameznikov, ki se trudijo in kljub vse manj prijaznim pogojem še uspevajo ponujati priložnosti za srečevanja s kulturo različnih oblik in zvrsti, s kulturo, ki ponuja tako soočanje s tradicijo kot tudi iskanjem novega.

Toda naš čas je tudi tak, da se kultura (z narekovaji ali brez) od umetnosti nezadržno širi k razvedrilu, zabavi in sproščenemu kratkočasju. Vse v redu, dokler ne podležemo, ne da bi se sploh zavedali, zamenjavi teh vsebin na račun umanjkanja resnične kulture, resnične umetnosti; dokler nas plehki populizem povsem ne omeji, dokler nismo preoblikovani v orodje vseh vrst »artistov«, aktiviranih za surove potrebe nenasitnih generatorjev, posrednikov in dobičkarjev komerciale.

Res je stvar izbire, svobode, demokracije, čemu in komu  kot posamezniki in družba namenjamo posluh, za kakšne vrednote smo se pripravljeni angažirati in nam zanje ni odveč prispevati svojega osebnega in skupnostnega deleža.

Ni pa tudi vseeno, nikakor ne!

Sinoči je vsa slovenska javnost lahko slišala pomenljive besede slavnostnega govorca na osrednji slovenski slovesnosti v počastitev državnega praznika kulture v Cankarjevem domu, predsednika Nacionalnega sveta za kulturo, režiserja Mirana Zupaniča. Besede, ki jim prisotni v prvih vrstah, na čelu s predsednikom države in ministrico za kulturo, niso mogli ploskati. To smo lahko videli, kot tudi besede vsi slišali: če ne v živo, pa posredno, s pomočjo radia ali televizije. In večina, razen oblastnikov, je pogumnemu govorcu izrazila priznanje z dolgim aplavzom: za besede, ki jih ni praznikovalsko zavijal v celofan, za ugotovitve, ki jih je kot boleča dejstva v zvezi s položajem kulture upal razločno izreči.

In za vprašanja, ki o pomenu, pogojih in položaju kulture, stanju duha v tej državi, njenih najodgovornejših predstavnikov ko da ne zanimajo več. Dejstvo je, da se je slovenska kultura v letih po osamosvojitvi države znašla v sistemski krizi, ki narašča. Potisnjena na družbeno obrobje in prepuščena tržni logiki je obsojena na životarjenje in prilagajanje okusu množične, zabaviščne kulture. In je, kot je zapisal književnik in publicist Peter Kovačič Peršin, »družbeni eliti razumljena kvečjemu kot nagelj, ki si ga pripne v gumbnico ob proslavah in podobnih slovesnostih«.

Cankarjeva prispodoba, kot se spomnimo. Ta je v polemičnem eseju »Slovensko ljudstvo in slovenska kultura« na začetku prejšnjega stoletja z grenko ironijo opisal položaj, kot bi ga lahko tudi danes: »Silno je tenka plast tiste naše buržoazije, ki si je pridobila in ohranila smisel za duševno kulturo. Tako tanka je ta plast, da sama iz svoje moči ne more več vzdržati podjetja, ki se mu pravi slovenska duševna kultura. Buržoazija je pustila svojo duševno kulturo na cedilu, ne plača več svojih delavcev in slovenska duševna kultura je napovedala bankrot.«

Seveda tu še zdaleč ne gre samo za denar, dodajmo ob Cankarja, čeprav je dejstvo, da se je v zadnjih 25. letih delež sredstev za kulturo na državnem nivoju zmanjšal kar za trl četrtine in je danes petkrat manjši od evropskega povprečja! Pa se naše družbene elite, tudi politične in intelektualne, bolj istovetijo s tako imenovanim evropejstvom kot slovenstvom, hočejo biti »svetovljanske«, kar se kaže, denimo, že od odnosa do slovenskega jezika ter njegove uporabe v javnosti naprej…

Seveda ob teh razmišljanjih ne moremo obiti aktualne gospodarske krize. In njena bremena, vključno s prezadolženostjo, se bodo nedvomno pokrivala tudi na škodo neprofitnih družbenih dejavnosti: kulture, sociale, zdravstva, šolstva.

So to neprimerne misli za praznik, praznik kulture, ki ga ima Slovenija kot edinstvena država celo za svoj državni praznik?

Zavedati se moramo: če je v čem izvorni smisel slovenske države, je v dejstvu, da ohranja in krepi naš narodni obstoj. Krčiti nadaljnji obstoj in rast slovenske kulture pomeni načeti duhovno substanco tega ljudstva kot slovenskega. Kdorkoli od odgovornih, od države navzdol, zanemarja njen položaj, načenja – ponovim za književnikom Peršinom – načenja prav tisti segment našega bivanja, ki sploh daje smisel njenemu obstoju. Saj če izgubi slovenski značaj, ni nobenega razloga več, da kot poseben subjekt, kot Republika Slovenija sploh obstaja.

Danes, na državni praznik slovenske kulture je ob tradicionalnem srečanju z zbori, ki so od dobe slovenskega narodnega in kulturnega prebujanja naprej eden od ključnih tvorcev in ohranjevalcev naše prepoznave in samobitnosti, je zato najbrž še posebej primerno, da se tega zavedamo in se za te vrednote zavzamemo še bolj naglas kot običajno.

Tone Ftičar, vodja OI JSKD Kamnik.