Kamnik (3.6.2010) – V preteklem mesecu, natančneje 16. maja, smo praznovali dvajseto obletnico izvolitve Demosove vlade, ki je izpeljala osamosvojitev Slovenije in dosegla njeno mednarodno priznanje. O procesu demokratizacije in osamosvajanja Slovenije je nedavno mag. Matej Tonin izdal knjigo z naslovom – "Prva vlada Republike Slovenije: zakaj so se razšli junaki osamosvojitve?". V knjigi Tonin opisuje dogajanje v Jugoslaviji in Sloveniji med letoma 1980 in 1992.

Knjiga "Prva vlada Republike Slovenije: zakaj so se razšli junaki osamosvojitve?" predstavlja Toninov knjižni prvenec. V knjigi mag. Matej Tonin podrobneje opisuje dogodke, ki so pripeljali do razpada Jugoslavije,  pojasnjuje tudi ozadje afere JBTZ in prebujanje slovenske civilne družbe. V knjigi lahko preberete številne anekdote povezane z oblikovanjem Demosove vlade. Podrobneje so opisane priprave vlade na osamosvojitev in sama realizacija osamosvojitve Slovenije (razorožitev TO, hladna vojna obveščevalnih služb, osamosvojitvena vojna, …). Tonin v drugem delu knjige podrobneje opredeli gospodarske okoliščine s konca osemdesetih in začetka devetdesetih let, na koncu pa še pojasni razloge za razpust koalicije Demosa in padec Demosove vlade.

 

Odlomek iz Toninove knjige:

Gledano v luči rezultatov v Družbenopolitični zbor je pri sestavi vlade največ iztržila Slovenska demokratična zveza, ki je prevzela vodenje vseh ključnih državotvornih resorjev, ki so bili izjemno izpostavljeni v procesu osamosvajanja in kasnejših diplomatskih prizadevanj za mednarodno priznanje Slovenije. Na drugi strani so Slovenski krščanski demokrati prevzeli ključne ideološke resorje (izobraževanje, kultura) in resor za Slovencev po svetu. Pri razdelitvi resorjev med manjše stranke je mogoče opaziti, da so poskušali čim bolj zasledovati programsko osredotočenost strank, tako so na primer Zeleni Slovenije prevzeli resorje, ki so bili povezani z okoljem, Socialdemokratska zveza Slovenije nekoliko bolj socialne resorje, Slovenska obrtniška stranka pa resorje, ki so bili povezani z obrtniki in malimi podjetniki. Nekoliko bolj nenavadno je bilo kadrovsko izpopolnjevanje resorjev, ki za Demos niso bili zanimivi. Peterle (2009) se spominja: Ker resorja, ki se je ukvarjal z borci, v Demosu ni želel nihče prevzeti, sem odšel k predsedniku Zveze borcev Ivanu Dolničarju, če mi lahko pomaga poiskati primerno ime za to mesto. Predlagal mi je človeka, ki je delal kot pravnik v Kučanovem kabinetu, to je bil Franc Godeša. Nekateri so me svarili, da je naj bi bil Godeša tisti, ki je v času predvolilne kampanje trgal Demosove plakate iz oglasnih panojev v Ljubljani. Ne glede na vse, pa se je Godeša izkazal kot eden najboljših ministrov, ki je bil izjemno lojalen vladi. Ker je imel nekoliko več časa kot drugi ministri, je posamezne predloge zakonov bral zelo pozorno in nas marsikdaj reševal na sejah vlade, kjer nas je opozarjal na posamezne napake v predlogih zakonov. Godeša je bil tisti minister, ki je dal denar za zagon Slovenca. Pomembno se mi zdi, da se takrat nismo poslužili prakse kasnejših vlad, ki so si po vsakih volitvah resorje prilagodile glede na trenutne potrebe. Če bi takrat odpravili resor za borce, bi javnosti zgolj navrgli kost za nove politične delitve, ki pa si jih zaradi nalog, ki so bile pred nami, nismo smeli privoščiti. Zavestno smo obuli stare škornje, vendar smo z njimi odkorakali v drugo smer."

 

Knjiga vsebuje veliko slikovnega gradiva, grafov in tabel.