Uvod
Regionalni prostorski razvoj je proces sprememb v procesu poselitve, infrastrukture ter naravne in kulturne krajine na ravni regije. V prostoru se nedvomno odražajo razvojne spremembe drugih sistemov, še posebej družbenega (poselitev,…), gospodarskega (večina investicij se odraža v prostoru) in okoljskega. Na drugi strani pa vplivajo na razvoj prej navedenih sistemov. Prostorski razvoj je izrazito kompleksno področje, ki praviloma zahteva interdisciplinarnost. Regijska delovna skupina v sestavi približno 30 članov je zadovoljivo sito pri aktivnostih tematskega sklopa, nikakor pa zadostno strokovno obsežna.
Pripravljalci gradiva smo se srečevali s problemom pridobivanja kvantitativnih in opisnih podatkov za opis stanja in problemov varstva okolja ter prostorskega razvoja v regiji. To je posledica nesistematičnosti zbiranja podatkov in pomanjkanja interesa posameznih institucij za sodelovanje.
Cilj prostorskega razvoja Goriške regije je trajnostna zasnova rabe prostora z maksimalnim izkoristkom strateške lege regije v slovenskem in evropskem merilu.
Naloga delovne skupine za prostorski razvoj je bila oblikovati program aktivnosti programskega obdobja 2002 – 2006 na področju gospodarske infrastrukture, varovanja okolja in urejanja prostora.
Na podlagi analize odzivanja regij na razvojne izzive iz zunanjega in notranjega okolja so v študiji Zasnova regionalnega prostorskega razvoja Slovenije iz leta 2000 opredelili pomembna regionalna središča in njihova gravitacijska območja. Nova Gorica je navedena kot središče makroregije oziroma prometne regije štirih urbanih središč in kot središče ene izmed dvanajstih mezoregij. Med 25 mikroregijami v Sloveniji sta na območju Severne Primorske poleg Nove Gorice mikroregionalno središče še Idrija in Tolmin. Stališče delovne skupine je, da je propulzivnost Goriške statistične regije odvisna od enakovrednega, policentričnega obravnavanja in razvoja celotnega prostora regije.
Strateški okvir, izhodišča (na državni in EU ravni) in temeljna načela
Izhodišča: Razvojni program je mehanizem za identifikacijo prioritetnih usmeritev, ki bodo omogočile doseganje treh med seboj kompatibilnih ciljev: trajnostne ekonomske rasti, socialne kohezije z dostopom vseh prebivalcev do zaposlitve in kakovosti življenja in za povečanje ter ohranjanje okoljskega kapitala, ki je pogoj za življenje. Aktualne usmeritve države Slovenije in EU poudarjajo pomen okoljskega konteksta razvojnih programov. Poudarjajo nujnost upoštevanja vplivov, ki jih ima uresničevanje razvojne politike na okolje.
Regionalni razvojni program je tudi mehanizem za uskladitev razvojnih predvidevanj Evropske unije in države z usmeritvami in nalogami lokalnih skupnosti na področjih gospodarskega, socialnega in kulturnega razvoja.
Prostor Goriške statistične regije sestavljajo izredno geografsko, krajinsko in biotsko močno raznolike subregije, za katere je značilna močno različna stopnja razvitosti. Vse razlike se odražajo tudi v teži in strukturi problemov po posameznih obravnavanih področjih prostora.
Regionalni razvojni program, še bolj pa posamezni razvojni projekti, bodo morali težiti predvsem k razrešitvi skupno dogovorjenih prednostnih problemov. Zato je stanje v prostoru predstavljeno predvsem s poudarkom na odprtih, to je slabo poznanih oziroma še nerazrešenih, vprašanjih.
2.6.1. Značilnosti okolja v regiji – stanje in predvideni trendi
Večji del odprtega prostora regije zaznamuje pretežno še zdravo okolje in zato ohranjena biotska pestrost. Še je ohranjena visoko vredna krajina in atraktivna kulturna dediščina. Na območju Goriške regije je del posebej zavarovanega območja in sicer del Triglavskega narodnega parka, edinega narodnega parka v Sloveniji.
Velike površine visokega krasa so vodonosniki večine virov pitne vode regije. Kljub občutljivosti kraškega območja pa zaradi tamkajšnje slabo razvite proizvodne in poselitvene dejavnosti še ni v pomembni meri opazen vpliv kemičnega onesnaženja .
Ostale obremenitve okolja v regiji izhajajo iz industrijske, kmetijske in poselitvene dejavnosti na posameznem območju. Zmanjšujejo se emisije v zrak iz proizvodnje, v nekaterih večjih mestih tudi zaradi prehoda na centralizacijo ogrevanja in uporabo plina. Povečujejo se emisije iz prometa, z njim tudi število prometnih nesreč. Bolj opazovano, vendar še vedno nenadzirano, je onesnaževanje tal in okolja zaradi uporabe kemičnih sredstev na območjih intenzivne kmetijske pridelave.
Ob meji z visoko razvito in gosto poseljeno Furlanijo zahteva varstvo okoljskih vrednot posebno skrb in večjo pozornost lokalnega prebivalstva, občin in institucij države.
Posledice večletnega preseganja dovoljenih vrednosti emisij bolj ali manj nevarnih snovi v okolje se na zdravju človeka pokažejo z večletnim zamikom, v hujših primerih v obliki neinfektivne epidemije. Skoraj vedno pa predstavljajo dodaten negativni vpliv na zdravje posameznika. Ta regija doživlja v zadnjih dveh desetletjih opazno povečanje obolenj zaposlenih in okoliških prebivalcev kot posledico uporabe azbesta v Salonitu do leta 1995 (le-ta je še vedno prisoten v okolju) ter živega srebra zaradi delovanja rudnika v Idriji, tudi zaradi neprimerne uporabe in odlaganja odpadnega materiala, katerega vpliv je delno še vedno prisoten.
Področje varovanja okolja, tako poznavanje stanja kot izvedba posebnih aktivnosti, spada pod osnovno dejavnost občinskih strokovnih služb, ki pri tem sodelujejo s pooblaščenimi lokalnimi podjetji za komunalno infrastrukturo. Tu so locirane tudi pomembne regionalne strokovne institucije: Triglavski narodni park, Zavod za gozdove Slovenije, OE Tolmin, Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Nova Gorica, Zavod za zdravstveno varstvo Nova Gorica, Visoka šola Politehnika,….
V sedanjih razmerah so posebej šibke točke:
neustrezno spremljanje stanja s pomanjkljivimi evidencami ter nepovezano ukrepanje na državnem in lokalnem nivoju;
poenoten sistem spremljanja, ki se izvaja le na državnem nivoju. Z nivoja države ni opredeljen obvezen minimalen sistem spremljanja na nivoju regije ozroma ožjih lokalnih skupnosti. Ni opredeljen obvezen prenos podatkov z nivoja države v regijo in obratno. Posledica tega je zelo zapoznelo ukrepanje, pasivno (administrativno) in aktivno (izvedbeno);
sorazmerno skromno vlaganje sredstev za izvedbo preventivnih ali sanacijskih aktivnosti. Največ, čeprav vedno manj, jih je namenjenih za varstvo in urejanje na vodnogospodarskem področju (če izločimo vlaganja v Logu pod Mangartom), tako na nivoju države kot občin v regiji;
nezadostno povezovanje z regionalnimi strokovnimi institucijami. Posebej je to opazno pri povezovanju z Zavodom za zdravstveno varstvo, katerega večinski prihodek je tržno zasnovan;
nezadostna informiranost in osveščenost prebivalstva, ki je posledica nesistemskega reševanja prostorskih in okoljevarstvenih vprašanj.
2.6.2. Stanje in trendi posameznih sestavin okolja (okoljske vrednote)
2.6.2.1. Vode in vodotoki
V povprečju se Goriška statistična regija uvršča med najbolj vodnate regije v Sloveniji. Povprečna letna količina padavin je med 2000 in 2500 mm. Izstopa Zgornje Posočje, kjer je najvišja povprečna letna količina padavin (spada med najbolj namočena območja v Evropi) in znaša 3000 mm in več padavin. To je kar štirikrat več kot najbolj suhi predeli Slovenije (Pomurje). Obilica padavin ter sestava tal so vzroki številnim zemeljskim plazovom in udorom terena.
Severna Primorska je med najbogatejšimi območji z vodnimi viri v Sloveniji, tako z izviri, kot s površinskimi vodami in podtalnico.
Obilo kvalitetnih vodnih virov v hribovitem območju
Za vznožja hribovitega dela Goriške regije je značilna obilica kvalitetnih vodnih virov. Kraški izviri, ki so večinoma zajeti za vodooskrbo, so praviloma mikrobiološko oporečni, kemično pa so ti izviri še dokaj čisti. Odprti vodotoki Posočja in Idrijsko-Cerkljanskega so zaradi solidne kvalitete vse bolj vključeni v rekreativno in turistično rabo. Trnovsko-Banjška planota je znana po skromnosti z vodnimi viri (kraški svet). V južnem, ravninskem delu vodnih virov primanjkuje oziroma so omejeni na podtalnico. Za rabo pomembnejši podtalnici sta Bovška in Vrtojbensko-Mirenska.
Kakovost površinskih voda v regiji je močno različna, vendar boljša od slovenskega povprečja
Celotno območje spada v povodje reke Soče. Kakovost voda v regiji je močno različna. V zgornjem delu porečij sta Soča in Vipava v 1. do 2. kakovostnem razredu (po kategorizaciji vodotokov – MOP), v spodnjem pa v 2. in 2. do 3. razredu.
Primerjalno z ostalo Slovenijo je kvaliteta vodotokov v regiji višja, saj za Slovenijo velja, da je 29% površinskih voda v 3. in 4. razredu kakovosti, pri čemer se onesnaženje širi v povirja rek. Stanje odprtih vodotokov se v Goriški regiji postopno izboljšuje, v podtalnici pa slabša.
Z vidika gospodarske usmerjenosti regije v turistično dejavnost je nujno ohraniti in v posameznih točkovnih virih onesnaženja izboljšati kvaliteto površinskih voda.
Kategorizacija vodotokov v Sloveniji kaže na sorazmerno zadovoljivo čistost voda v tem delu regije, nikakor pa ne na želeno stanje. Kot drugje po Sloveniji se tudi v tem delu slabša kakovost podtalnice.
Stopnja priključenosti na organizirano oskrbo s pitno vodo (ali na javni vodooskrbni sistem) in dnevna poraba vode na prebivalca je enaka deležu v slovenskem merilu
V letu 2000 je bil delež prebivalstva regije, priključenega na zagotovljeno organizirano javno oskrbo s pitno vodo, 87%, kar je enako slovenskemu povprečju. Pri tem moramo izvzeti oddaljena in razseljena območja, ki vodooskrbo rešujejo z lokalnimi vodovodi, individualnimi zajetji in deževnico (tabela 36).
Iz tabele je razvidno, da imajo občine relativno visoko stopnjo vodooskrbe organizirane v sklopu javnih komunalnih podjetij. V nekaterih občinah (odvisno od hidrogeoloških, geografskih in finančnih pogojev) je vodooskrba že precej centralizirana.
Delež neustreznih preizkusov kaže predvsem na pomanjkljivo obdelavo vode in s tem tudi na varnost vodooskrbe večine prebivalcev občine. Predvsem je zaskrbljujoč velik delež mikrobiološko neustreznih vzorcev v nekaterih občinah, kar kaže, da ni zagotovljena niti osnovna dezinfekcija vode. V občinah Vipava, Ajdovščina, Nova Gorica, Šempeter, Miren-Kostanjevica in Brda je delež neustreznih mikrobioloških preskusov vzorcev vode le od 0% do 6%. Tu je vodooskrba bolj centralizirana, večji vodooskrbni sistemi imajo bolj ali manj zahtevno tehnološko obdelavo vode. V drugih občinah pa je le-ta zelo razdrobljena, njen nadzor je dražji in s tem tudi manj pogost, vodovodi so tehnološko slabo opremljeni, vodooskrba pa pogosto ni varna. To so občine Kanal, Tolmin, Bovec, Cerkno in Idrija, kjer je delež mikrobiološko neustreznih vzorcev vode od 22 % do 68 %.
Po drugi strani pa je opazno, da občine s centralizirano vodooskrbo v tem letu še nimajo v upravljanju manjših krajevnih vodovodov, katerih vodooskrba pogosto ni varna (npr. občina Nova Gorica vodovodov Trnovsko-Banjške planote).
Občina Cerkno je v tem letu edina, ki še nima organizirane javne službe za upravljanje vodovodov, reden nadzor kvalitete vodooskrbe in minimalno vzdrževanje objektov pa se izvaja pogodbeno.
Pri večini upravljalcev ugotavljamo premajhno skrb za ustrezno sanitarno vzdrževanje (pranje in dezinfekcijo) rezervoarjev in omrežja, čeravno se to ne odraža vedno na rezultatih opravljenih preizkusov.
Statistična obdelava rezultatov preizkusov vzorcev posameznih vodooskrbnih sistemov je pokazala, da je pri mnogih sistemih zaradi neustrezne fizikalno-kemične obdelave vode v času močnega deževja motnost vode nekoliko previsoka, kar pa v primeru ustrezne dezinfekcije ne vpliva na varnost vodooskrbe. Ostali kemični parametri vode vseh sistemov so ustrezni in kvalitetni. Mikrobiološka ustreznost vode je v posameznih občinah sledeča.
Epidemiološka situacija v regiji na podlagi obstoječih podatkov ne kaže povečanega števila obolenj, ki jih povzročata parazita Giardia in Cryptosporidium, čeprav bi bilo to pričakovati glede na naravo izvirnih vod ter v večini primerov za to neustrezno obdelavo. Čeprav nismo registrirali povečanega števila teh obolenj in hidričnih epidemij, pa pogosta prisotnost patogenih klic v nekaterih vodooskrbnih sistemih ogroža imunsko občutljive osebe.
Problem zdravstvene ustreznosti in varnosti vodooskrbe zaradi prisotnosti patogenih klic se rešuje dosti prepočasi. Tu je mišljeno predvsem zagotavljanje dezinfekcije zajete vode, po potrebi pa tudi filtracije. Javna podjetja in občine se izgovarjajo na pomanjkanje denarja. Drugi problem pa je zaščita in sanacija stanja na vodozbirnih območjih, kjer kljub redki poselitvi in nerazviti proizvodni dejavnosti prihaja zaenkrat le do mikrobiološkega onesnaževanja virov pitne vode. Potrebna je ureditev odvoza odpadkov, ureditev gnojničnih jam in čiščenje ali odvoz komunalnih vod naselij.
Za večino omrežij javnih vodooskrbnih sistemov na splošno velja, da je večji delež cevovodov relativno star, kar nekaj omrežja je še iz azbestcementnih cevi (kjer lahko prihaja s starostjo do postopnega izpiranja azbestnih vlaken s površine). Zaradi starosti prihaja do okvar v omrežju in do povečanih izgub vode (30-40%). Tudi obnova omrežja predstavlja v naslednjih 15-tih letih potrebo po ogromnih denarnih sredstvih.
Za celotno območje regije velja, da je v odročnih krajih še veliko individualnih sistemov vodooskrbe, ki niso evidentirani, kvaliteta pitne vode pa ni nadzirana.
Dejavnost spremljanja zdravstvene ustreznosti in varnosti vodooskrbe, vključno z vso potrebno laboratorijsko dejavnostjo, izvajajo regionalni zavodi za zdravstveno varstvo. V tej regiji je to ZZV Nova Gorica. Žal državni proračun vse manj finančno podpira to preventivno zdravstveno dejavnost in jo prepušča trgu, trg pa za strokovno delo in preventivo še nikoli ni bil stimulativen.
Najpogostejše so vsebine bakteriološkega izvora v vzorcih pitne vode (tabela 37)
Manjši vodovodi v regiji, ki so brez upravljalca, niso pod rednim nadzorom jemanja vzorcev kvalitete pitne vode. Problematika vodovodne oskrbe oddaljenih in višje ležečih naselij v regiji je zaradi motenj v oskrbi in nekontroliranja kakovosti pitne vode še vedno aktualna in pereča. Vodooskrbni sistemi, ki so v upravljanju komunalnih podjetij, so v večini primerov pod redno kontrolo, tako kot to zahteva Pravilnik o zdravstveni ustreznosti pitne vode.
Kakovost vode rek in potokov se na kratka obdobja ne spreminja.
Kontrola kvalitete vode rek in potokov se je z leti zmanjševala, tako da je opaziti trend upadanja spremljanja kvalitete vode rek in potokov iz zdravstvene dejavnosti, kar je nesprejemljivo iz zdravstveno-ekoloških vidikov, kot tudi zaradi pomembnega vpliva vseh naravnih vodotokov na pitno vodo.
V poletnih mesecih deli nekaterih vodotokov služijo kopanju prebivalcev in turistov. Vsa taka kopališča so neorganizirana. V sklopu inšpekcijskega nadzora in nadzora, ki ga naročajo občine ali druge inštitucije, izvede ZZV pregled kakovosti vseh večjih naravnih kopališč. Večina kopalnih voda je zelo dobre kvalitete. Med te spada Soča s pritoki (Nadiža, Idrijca), akumulacija Vogršček in zgornji tok Vipave. Neustrezen je spodnji tok Vipave ter Lokavšček.
Glede na vodnatost in zadostnost količin vode je nerazumljiva odsotnost protipožarne vode. Večina naselij nima ustrezne požarne vode. Manjkajo vodozbirniki z zalogami požarne vode ali pa vodovodno omrežje ne ustreza predpisanim standardom. Med takimi je tudi Tolmin, kjer ta problem zavira hitrejši razvoj podjetniških dejavnosti. Na splošno je v večjih mestih požarna voda urejena.
Največji del regije se oskrbuje iz vodozbirnika Trnovsko-Banjške planote
Priznano in usklajeno je mnenje o pomembnem območju regije, Trnovsko-Banjški planoti, ki je vodozbirnik za cca 2/3 območja regije in je eden največjih vodonosnikov v Sloveniji (3,4% površine Slovenije). Nizki pretoki pomenijo 5% slovenskih zalog pitne vode. Sorazmerna redka naseljenost in skromna kmetijska dejavnost je razmeroma ugodna za varovanje tega kraškega vodonosnika.
Razumljivo je, da območje teži k hitrejšemu gospodarskemu razvoju naselij. Z urejanjem vodooskrbe se povečuje količina odpadnih vod in s tem onesnaženje podtalja. Vrsta in način izvajanja posameznih dovoljenih dejavnosti na tem varstvenem območju je strokovno opredeljena (MOP – Hidroinženiring 1998). Predlagan program sanacije vključuje zahtevo po takojšnjem pristopu k izgradnji zbiranja in čiščenja odpadnih vod naselij Grgar in Sveto, za ostala naselja po programu v roku 10 let.
Točkovni in razpršeni viri onesnaženja kažejo na nujno obravnavo in zaščito vodozbirnih območij
Analize vzorcev voda, ki jih za potrebe spremljanja kakovosti pitne vode opravlja Zavod za zdravstveno varstvo Nova Gorica, kažejo na povečanje mikrobiološke onesnaženosti vode v času povečane kmetijske dejavnosti pozno pomladi, poleti in zgodaj jeseni. Vedeti moramo, da je večina vodonosnikov izvirnih vod kraškega izvora, kar omogoča hiter dotok vode v podtalje, ki v nasprotju s prodnatim nosilcem praktično nima samočistilne sposobnosti.
Onesnaževalce predstavlja predvsem razpršena poselitev v hribovitem delu in na obronkih hribov. Zaradi težjega terena in razpršene poselitve je povezava naselij v skupen sistem zbiranja in čiščenja otežena in zelo draga. S tem pa se odmika njena realizacija. Tako je čiščenje manjših odpadnih voda na celotnem območju regije redko, čeprav so v ožjem varstvenem območju vira pitne vode. Prav tako se na teh in drugih območjih ne nadzira zahtevana izgradnja nepropustnih greznic.
Pretirana in nekontrolirana uporaba škropiv in gnojil v intenzivnem kmetijstvu onesnažuje vodne vire in prst
Kmetijstvo je ena primarnih človekovih dejavnosti. Na območjih zaščite vodnih virov ni intenzivne pridelave poljščin in s tem ni potrebe po intenzivnem gnojenju. Največjo nevarnost predstavljajo propustna in nepokrita gnojišča z odtoki v podtalje, nepravilen način in mesto odlaganja odvečnih odpadkov. Vsako leto beležimo nekaj takih onesnaženj lokalnih vodooskrbnih sistemov, v preteklih petnajstih letih pa tudi dve hidrični epidemiji.
Po navedbah Inštituta za geografijo (Vir: HMZ, 1999) je onesnaženost podtalnice z nitrati v letu 1999 na območju Nove Gorice in Vipavske doline med 25,0 in 49,9 mg, kar je pod kritično mejo. Onesnaženost s pesticidi na istem območju je med 0,25-0,49ug/l. Nevarne so tudi nestrokovno izvedene meriolacije, ki lahko posledično povzročajo kalnost vode (Podroteja).
Industrije je na vodozbirnem območju malo (industrijska cona Godovič, čevljarska industrija Col).
Nevarnost onesnaženja vodnih virov z odplakami industrije sicer ni izključena, vendar industrijske odplake do sedaj niso predstavljale velike ogroženosti.
Zelo pomembna je ogroženost vodnih virov zaradi individualne uporabe tekočih goriv na teh območjih. Cisterne so stare, brez zaščite pred iztokom v podtalje, njihovo stanje ni kontrolirano. Potrebna je stimulacija uporabe lesne biomase ali plina.
V zadnjem obdobju so bile zgrajene nekatere ČN odpadnih vod industrije, vendar mnoge ne dosegajo zadostne stopnje čiščenja. Po pooblastilu Ministrstva za okolje, regionalni ZZV in drugi laboratoriji izvajajo nadzor kvalitete teh voda na iztoku za vse večje industrijske onesnaževalce. Ti iztoki večinoma obremenjujejo vodotoke.
Neustrezno urejene deponije komunalnih odpadkov in še posebej črna odlagališča, ki so deloma vizualno sanirana.
Evidence nad dejanskimi razmerami ni, kar predstavlja dolgoročno okoljsko grožnjo.
Mnoga odlagališča na vodozbirnih območjih so bila v zadnjem desetletju sanirana in na večini teh območij je organiziran odvoz odpadkov izven vodovarstvenega območja. Problem so manjša lokalna odlagališča in večja uradna, a nelegitimna občinska odlagališča. V zaključni fazi urejanja je regionalno odlagališče Stara Gora pri Novi Gorici za sortirane nevarne in komunalne odpadke. Problem ostaja organizacija in cena sortiranja komunalnih odpadkov na lokalnih občinskih odlagališčih ter odvoza preostanka na regijsko odlagališče.
Delež priključenosti na kanalizacijski sistem je visok v večjih mestih in naseljih nekaterih občin, vendar večina vasi v regiji nima urejeno odvajanje in čiščenje odpadnih voda. Zaskrbljujoče je dejstvo, da se bo s končano investicijo vodovoda Gora povečala poraba pitne vode in s tem količina odpadne vode na planoti. Nujna je takojšnja gradnja kanalizacije in sistema za čiščenje odpadnih voda. Zaskrbljujoč je tudi velik zaostanek pri izgradnji zbiranja in čiščenja odpadnih vod območja bivše občine Nova Gorica (tabela 38).
Zgornje Vipavska dolina
Na območju mest Ajdovščina in Vipava je zgrajen kanalizacijski sistem (Ajdovščina v dolžini 27323 m). Delež priključenih gospodinjstev na sistem je 91%, delež priključenosti industrije in obrti je 100%. Starejši deli so mešanega tipa, novogradnje kanalizacijskega sistema pa so ločenega tipa. V naslednjih letih se predvideva dogradnja sistemov v mestih. Vasi nimajo kanalizacijskih sistemov. Posamezna naselja bodo preko povezovalnih kanalov povezana s centralnimi CČN. V naseljih, kjer se predvideva gradnja ČN, naj bi se glede na varovanje vodnih virov in okolja kanalizacije zaključile s čistilno napravo.
Praznjenje greznic na območju subregije izvaja po naročilu strank Komunalno stanovanjska družba Ajdovščina.
Idrijsko-Cerkljansko
Mesto Idrija ima 10.200 m primarnega in 7.800 m sekundarnega omrežja (60% mešanega sistema kanalizacije). Kanalizacijski sistem je še v naseljih Spodnja Idrija, Cerkno, Godovič, Črni Vrh. Na podeželju urejenih sistemov za odvajanje komunalnih voda ni (zgrajene ČN so prikazane v tabeli 38).
V Zgornjem Posočju so kanalizacijski sistemi v Tolminu, Bovcu, Kobaridu, Mostu na Soči, Poljubinju, Volčah in v dveh manjših naseljih. Zaradi potresov so potrebni obnove. Zgrajena je ČN Tolmin, v teku so priprave na izgradnjo ČN Bovec, Kobarid in Most na Soči.
Na Novogoriškem je v vseh večjih naseljih kanalizacijsko omrežje več ali manj zgrajeno. Opazen pa je velik zaostanek pri izgradnji ČN. Le-te nima niti Nova Gorica. V teku so priprave na izgradnjo ČN Deskle, Kanal in Ložice. Problematika odsotnosti kanalizacijskih sistemov oziroma neurejenih greznic in njihovega praznjenja obstaja na podeželju. Še posebej lahko to postane problem na občutljivem vodozbirnem območju Trnovsko-Banjške planote.
Povečujejo se investicije v gradnjo čistilnih naprav in komunalno infrastrukturo
Občine se vse bolj zavedajo pomena varovanja in čiščenja voda. Obseg investicij v ta segment javne infrastrukture se v regiji povečuje (podatki MOP, 1995-2000).
Na novogoriškem območju so neusklajeni državni in regijski pristopi ter nerazrešena navzkrižja med lokalnimi nivoji, kar za kakovost komunalne oskrbe ni dobro. Večja nižinska naselja tik ob Soči v Zgornjem Posočju in ob Vipavi se urejajo glede na zmožnosti lokalnih skupnosti. Velik problem predstavljajo posamezni večji industrijski onesnaževalci, kot so Salonit Anhovo, Iverka Nova Gorica,…
Pomen površinskih voda v Goriški regiji je za gospodarski razvoj velik, saj ima že reka Soča izreden gospodarski pomen (3 hidroelektrarne, pomemben turističen atribut). Tekoča ali padajoča voda je izjemen sonaravni energetski vir. Posamezni vodotoki, predvsem v Vipavski dolini, so izrednega pomena za namakanje kmetijskih zemljišč. Vodotoki so pomembni tudi v ribištvu, še posebej zaradi soške postrvi. Vedno bolj je z vodo povezan turizem, še posebej športni na Soči. Industrijska podjetja črpajo 90% potrebne tehnološke vode iz rek. Talna voda reke Soče se črpa tudi za namene oskrbe Brd s pitno vodo.
Predvideni trendi in primerjava s stanjem v ostali Sloveniji
Količine vodnih virov so nad slovenskim povprečjem, zaustaviti je potrebno naraščajoče trende onesnaževanja vodozbirnih območij.
Goriška regija je ena izmed najbolj prizadetih regij zaradi naravnih nesreč, potresov in plazov.